Zgodovina in razvoj cestnega valja

Že v starih časih so ljudje uporabljali čredna kopita za teptanje, gnetenje in zbijanje tal za obravnavo temeljev hiš, strnjenih jezov in nasipov, pred sredino 19. stoletja pa so projekti zahodnih cest uporabljali gramoz. tlakovanje je glavna metoda, zbijanje pa je odvisno predvsem od naravnega kotaljenja vozil. Šele z izumom stroja za valjanje kamna leta 1858, ki je spodbudil razvoj makadamskih cest, so za zbijanje uporabljali valje s konjsko vprego. To je najzgodnejši Leta 1860 se je v Franciji pojavil parni valjar, ki je še pospešil in izboljšal tehnologijo gradnje in kakovost gramoznih tlakov ter pospešil napredek. V začetku 20. stoletja je svet priznal, da je makadamski tlak najboljši tlak v tistem času in ga promovirali po vsem svetu. Pojem zbijanje je postopoma postal znan ljudem, na raznih gradbiščih cest pa so se pojavili tudi cestni valjarji. Sredi 19. stoletja je izum motorja z notranjim zgorevanjem prinesel veliko vitalnost razvoju opreme za stiskanje. Prvi cestni valjar, ki ga poganja motor z notranjim zgorevanjem, se je rodil v začetku 20. stoletja. Potem so skoraj istočasno prišli valji z gumami, valji z ovčjimi nogami in valji z golimi kolesi. Ljudje so preučevali učinek stiskanja statičnih valjev in verjamejo, da lahko povečanje teže valja poveča tlak v liniji valja in tako izboljša učinek stiskanja. pravi učinek. Zato so se ljudje že dolgo časa posvečali razvoju velikotonskih valjev. Največji kolesarski valji so nekoč tehtali več kot 200 ton. Vendar pa so v tem obdobju spremembe valjev odražale predvsem izboljšanje moči in videza.